S posebnimi potrebami, kakršne imajo športniki invalidi, se je izziv spoprijemati. Toda ovire premagujejo z neverjetno željo in zagnanostjo. Pri tem pa jim mora pomagati tudi krovna zveza (Zveza za šport invalidov Slovenije – Sloveski paralimpijski komite), katere predsednik je neutrudni Damijan Lazar.
Leto 2021 je bilo za parašportnike zelo uspešno. Kako ste ga videli vi? Kaj to pomeni za parašportnike?
»Za nas je pomembno, da imamo strokoven kader in da panoge, ki so že posegale po odličjih, ostajajo na isti ravni. Naš prispevek k temu pa je, da ustvarimo dobre pogoje za delovanje na tej ravni; zagotovimo jih ob pomoči sponzorjev in drugih udeležencev ter poskrbimo za sredstva, da se v parašportu lahko kosamo z najrazvitejšimi državami. Seveda pa je treba imeti kakovostne športnike, ki so sposobni poseči po kolajnah. Presenetili so predvsem strelci, saj več kot leto niso tekmovali v mednarodnih vodah. Pri parastrelcih je zelo pomembna psihološka priprava, pritisk netekmovanja je velik, a vseeno so na največjem tekmovanju uspeli doseči odlične rezultate. Veseli me, da so bile poletne paralimpijske igre največji športni dogodek v letu 2021, kjer so se maloštevilni ekipi pridružili mladi športniki. Šlo je za prenos znanja starejših na tiste, ki so se šele začeli uveljavljati. Kljub zapletenim časom smo uspeli izvesti več kot 90 odstotkov napovedanih programov.«
Se mladi parašportniki torej vključujejo v selekcije? Ali imate podmladek, na katerega boste lahko računali v prihodnje?
»Že pred leti smo ugotovili, da prirast mladih prek invalidskih društev in zvez usiha, da ni več na ravni preteklih let. Invalidi so vse bolj integrirani v družbo in niso primarno vezani na invalidske zveze in društva, ampak se vključujejo prek športnih zvez in društev. To pomeni, da se integracija tudi v Sloveniji po korakih razvija in ta del integriranega športa prek športnih zvez je za nas najbolj pomemben. Invalidske organizacije v vseh letih niso uspele razviti mreže športa invalidov na lokalni ravni. Šlo je za več dejavnikov. Del sredstev jim je bilo namenjenih, a jim ni uspelo. Te mreže nimamo, zato je edina vstopna točka za športnike invalide skozi integrirana športna društva. Skupaj z Lidl Slovenija pa razvijamo sistem Postani športnik, ki bi trajno razvil in vzpostavil pogoje za sistematičen razvoj športa.«
Računate, da boste vzpostavili sistem, ki bo mlade parašportnike privabil v parašport?
»V ta namen smo tretjič izvedli kamp za mlade družine, kamor cele družine povabimo na predstavitev parašportov. Tu se mladi lahko preizkusijo v več panogah in s tem jim razkrijemo možnosti, kako bi se ob njihovi želji lahko aktivno vključili v sisteme športa. Ponudimo jim stike, naša naloga pa je predvsem to, da poskušamo športna društva neinvalidov usposobiti za programe invalidov. Svojega sistema sicer ne finančno, ne strokovno, ne kadrovsko ne bi mogli peljati naprej, to pa bi bilo tudi nesmiselno. Predvsem moramo usposobiti strokovni kader, da ga na vhodnih vratih ne bodo zavrnili, temveč bodo stopili v stik z nami, da bodo dobili dodatna znanja, kako invalida vključiti v šport.«
Če se ozremo v zimske paralimpijske igre v Peking, imamo zgolj enega tekmovalca; tu vseeno ni širine, ki jo imamo v poletnih športnih?
»Ugotovitev je točna, je pa tudi splet nekaterih okoliščin. Pri nas razvijamo tudi curling ekipo, ki pa ji je čisto malo zmanjkalo, da bi se uvrstila na POI. Druga ovira je bila, da so potrebovali še en rezultat oziroma udeležbo na kvalifikacijah na severu Evrope, a so se, ker jim uspešnost ni bila zagotovljena in ker niso profeprofesionalci, odločili, da si ne morejo privoščiti zahtevane tritedenske karantene.«
Pa med invalidi obstaja zanimanje, da bi se vključili v zimske parašporte? Navsezadnje je vse to tudi zelo drago!
»Res je. Ne želim se izgovarjati samo na finančne ovire, saj je večja težava verjetno v tem, da naša smučišča in infrastruktura v nobenem pogledu niso prilagojeni športnikom invalidom. Govorim o straniščih, dostopa do koč in podobno. Zavedati se moramo, da sneg in mrzlo vreme invalidom nista naklonjena. Predstavljajte si, da Jernej Slivnik sedi pol metra nad snegom in mu v telo seva zelo, zelo mrzel zrak. Ko stojimo pokončno, tega človek ne čuti toliko, pri parasmučarjih pa je površina, ki hladi, večja. Potem pa ima tudi poškodbo, slabšo prekrvavitev, in to je že zdravstvena ovira.«
Kar precej se je izboljšalo sponzoriranje parašporta. Imate kar nekaj zvestih podpornikov, ki ste jim najbrž zelo hvaležni. Koliko vam ta vsekakor dobrodošla podpora pomeni?
»Smo zelo zadovoljni in hvaležni vsem našim podpornikom predvsem za to, da v našo zgodbo vstopajo podjetja, ki do nas čutijo empatijo, in skupaj smo pripravljeni razvijati našo podobo in prepoznavnost. V svojih vrstah ne želimo podpornikov, ki bi nam pomagali samo finančno. Skupaj z njimi želimo razvijati paralimpijske športe znotraj slovenske družbe in parašportnike dvigniti iz teh socialnih zgodb kot junake, kot ambasadorje, tiste, ki navdihujejo in po katerih se lahko ljudje s podobnimi travmatičnimi življenjskimi zgodbami zgledujejo. Za nas je zelo pomembno, da sponzorji razumejo našo filozofijo obstoja in da so skupaj z nami pripravljeni spreminjati slovensko podobo invalida ter morda tudi družbeno dojemanje invalidnosti kot neko pozitivno dodano vrednost, in ne zgolj kot travmatično zgodbo.«
Vir: Ekipa24/Posebna priloga
Foto: Sportida
