Gal Jakič je eden teh, ki je zagotovo dobro vplival na razvoj športne poti paralimpijca Jerneja Slivnika. Tudi danes je del njegove ekipe, izkušenj mu ne manjka. Pri 13 letih doživel infarkt hrbtenjače, ki ga je prikoval na invalidski voziček. Vseeno je ostal športno aktiven, se že dve leti pozneje zapisal parasmučanju in že pri 17 letih nastopil na paralimpijskih igrah 2006 v Torinu, sicer po spletu okoliščin le kot predtekmovalec. Pozneje se je udeležil še iger v Vancouvru in Sočiju. Po koncu kariere se je udejstvoval kot ambasador parašporta pri Zvezi za šport invalidov Slovenije-Slovenskem paralimpijskem komiteju, hkrati je del ekipe edinega letošnjega paralimpijca Jerneja Slivnika, s katerim bo odpotoval na igre v Peking. Danes 33-letni Gal si je ustvaril tudi družino; sin Leo zdaj šteje šest let. O njegovi življenjski zgodbi so aprila 2020 posneli igrano-dokumentarni film z naslovom Up. Pri nastajanju filma sta moči združila Cvinger Film in Bright Visuals, svoje pa je dodal še Slovenski filmski center.
Kako ste se po tem, ko ste pristali na invalidskem vozičku, vključili v šport in parasmučanje?
»Ko sem bil še mlajši, smo z družino pogosto hodili na smučanje. Tudi ko sem bil pozneje že na invalidskem vozičku, pa smo po naključju ugotovili, da je to še vedno mogoče. Brez kakršnihkoli tekmovalnih ambicij sem odšel na tečaj v Avstrijo, se tam naučil smučati na monoskiju in ob tem imel še to srečo, da je bila moja inštruktorica nemška reprezentantka v parasmučanju Gerda Pamler, tudi olimpijska prvakinja. Ona je prva prišla na idejo, da bi lahko poskusil aktivno tekmovati. Po vrnitvi v Slovenijo sem se prvič povezal s paralimpijskim komitejem, se udeležil državnega prvenstva in ob koncu sezone 2004/05 pri petnajstih letih začel trenirati z reprezentanco v paraalpskem smučanju, v kateri je bil takrat Žiga Breznik.«
Že dobro leto pozneje ste nastopili na paralimpijskih igrah v Torinu, čeprav le kot predtekmovalec. Kako to?
»Na te paralimpijske igre sem prišel s povabilom organizatorja, a so potem šele tam ugotovili, da je bila storjena neka administrativna napaka in da ima Slovenija lahko samo enega tekmovalca. Na tekmi je tako nastopil Breznik, sam pa le kot predtekmovalec. Lokalni paralimpijski odbor mi je nastop dovolil, a to očitno storil mimo pravil, ki mu jih je postavil Mednarodni olimpijski komite. Težave so nastopile dan pred prihodom v paralimpijsko vas, ko so začeli podrobneje pregledovati mojo prijavo in jim ni bilo jasno, kdo jo je potrdil. Tako sem bil nastanjen v vasi, na tekmi pa formalno nisem nastopil.«
Na katere igre od trojih, na katerih ste bili, imate najlepše spomine?
»Najlepše spomine imam na igre v Vancouvru oziroma Whistlerju. Tam je mesto tudi najbolj dihalo z igrami. Na igrah je bilo tudi veliko gledalcev, pri katerih se je videlo, da vedo, kaj gledajo. Igre so bile nasploh zelo dobro organizirane. Res pa je, da sem šel tja z visokimi tekmovalnimi ambicijami, ki pa se mi niso uresničile. Na slalomu sem končal kot 29., v veleslalomu pa sem imel precej višje načrte, a žal nisem prismučal do cilja. Tam sem meril na prvo deseterico, a mi pač ni uspelo.«
Z rezultatskimi dosežki na igrah torej najbrž niste ravno zadovoljni?
»S tremi izpadi, saj se mi je to obakrat primerilo tudi v Sočiju, in omenjenim 29. mestom to res ne morem biti. Takoj po Sočiju sem se tudi odločil za konec kariere, saj se mi je zdelo prav, da mesto prepustim mlajšim.«
Pet let ste preživeli tudi v ZDA v Winter Parku. Verjetno bi bili lahko še boljši, če bi se povsem posvetili smučanju, a ste imeli v življenju še druge cilje …
»Moj ameriški trener si je res želel, da bi bil z glavo povsem pri smučanju. Sicer sem resno tekmoval in treniral, nikakor pa nisem hotel živeti le za alpsko smučanje, ampak sem imel še vrsto drugih zanimanj. Moja filozofija je vedno bila, da moraš biti stoodstoten na treningu in tekmi, ko pa se te obveznosti končajo, moraš biti še tudi kaj drugega kot zgolj smučar. Tudi psihološko nikoli nisem bil profil tekmovalca, ki bi bil zelo uspešen. Na treningih sem bil relativno hiter, na tekmah pa sem vedno našel razlog, zakaj stvari ne gredo po načrtih. Nikoli si nisem upal peljati tako napadalno kot takrat, ko to ni nič štelo. Tudi to je bil eden od razlogov za konec moje kariere. Sam sebi sem bil pri doseganju višjih rezultatov največja ovira. Ostal sem v stiku s paralimpijskim komitejem, kjer kot ambasador pomagam, kolikor le lahko. Drugače delam kot samostojni podjetnik. Imamo svoje podjetje, kjer se po večini ukvarjamo z računalniškim programiranjem.«
Že v pripravah na prejšnje igre v Pjongčangu ste se vključili v ekipo Jerneja Slivnika, ki ste mu pomagali z nasveti. Del ekipe ste tudi letos.
»Jernej in njegov trener Roman Podlipnik sta sicer na tekmah povsem samostojna in se v njuno delo niti ne mislim vmešavati. Pri večjih tekmovanjih, kakršne so paralimpijske igre, pa še vedno pomagamo pri kakšnem administrativnem delu, tako da se lahko posvetita izključno tekmovalnim obveznostim. Tako bom del paralimpijske ekipe tudi v Pekingu. Z Jernejem je super delati in je super fant, tako da mi je v veliko veselje sodelovati in ostati v stiku s športom, v katerem sem bil deset let zraven kot tekmovalec.«
Vas je presenetil s četrtim in sedmim mestom na nedavnem SP v Lillehammerju ter kakšne možnosti mu pripisujete v Pekingu?
»Paralimpijske igre so vedno loterija, zato je o možnostih težko govoriti. Nekateri ljudje glede na motiv tam dosežejo višje rezultate, drugi pa v svojih željah in pričakovanjih pregorijo. Na tem SP je Jernej pokazal svojo konsistenco. Njegove prve vožnje niso več tako previdne kot še pred letom ali dvema. Vidi se, da je stabilen tekmovalec, ki ima visoke ambicije, kaj si v tem športu želi doseči. Seveda si želim, da se mu uresničijo vse želje in da v Pekingu poseže tako visoko, kot si želi tudi sam. Rezultatsko je lahko blizu tega, kar je zdaj pokazal na svetovnem prvenstvu. Večina konkurence bo ista, tam bosta še dva Japonca, ki ju ni bilo na Norveškem in se lahko vmešata v boj za vrh. Vsekakor z dobrim nastopom lahko preseže svoj dosežek iz Pjongčanga (12. v slalomu, op. p.), saj je že pokazal, da je danes veliko boljši smučar, kot je bil takrat. O kakšni kolajni pa bi bilo verjetno preveč govoriti … Med kandidate za kolajno ga še ne bi uvrščal, mu pa do tja ne manjka več veliko. Ima super izhodišče, ki ga lahko še nadgradi in doseže zelo dober rezultat. Ker so vsaj trije fantje, ki se vedno borijo za kolajno, bi za kaj več potreboval tudi nekaj sreče.«
Vir: Ekipa24/Posebna priloga
Foto: Sportida
